Spoštovani starši.
Socialna pedagoginja, Sabina Dogenik, iz Posvetovalnice za učence in starše je zapisala nekaj misli o stanju v družinah v času izolacije ter nekaj priporočil. Naj vam bodo zapisi v spodbudo.
KAKO SE SOOČITI Z NAPETOSTJO V DRUŽINI V ČASU IZOLACIJE?
Se spomnite prvih odzivov vaših otrok, ko so izvedeli, da sredi šolskega leta šola zapira svoja vrata? »JEEEE!« so navdušeno skakali in komaj čakali, da bodo zares ostali doma. Prvih nekaj dni je minilo v znamenju igranja, skakanja, ven so potegnili vse stare igrače, plesali, celo opravili šolsko delo, ki so jim ga poslali učitelji… »Super za virus!« se je navduševal marsikateri. Po nekaj dneh pa se že večkrat na dan pojavi želja, da bi se družili s prijatelji, sestrica že ničkolikič preizkuša moje živce in potrpežljivost, mama je tečna in spet teži z umivanjem rok, ko pridemo s sprehoda, najraje bi nekam pobegnili drug od drugega, a ne smemo in ne moremo… Biti moramo SKUPAJ.Ko je družina več časa in intenzivneje skupaj, je NORMALNO, da se tudi skregamo in si gremo pošteno na živce. Slišite? Da, je NORMALNO. In ne dogaja se le pri vas, dogaja se tudi pri sosedovih. Če dobro pomislite, so ravno obdobja skupne bližine, ki se jih v družinah zelo veselimo, včasih tudi najbolj naporna. Prazniki, počitnice, vikendi in sedaj izkušnja, ki je prej kot družba še nismo izkusili – izolacija. Kako to, da kljub temu, da smo zelo veseli skupnih trenutkov in doživetij, lahko ravno ta obdobja postanejo tudi najbolj naporna? Odgovor je preprost – najbolj se skregamo vedno s tistimi, ki jih imamo NAJBOLJ RADI. To so ljudje, ob katerih se počutimo najbolj varne in sprejete in se ravno ob njih tudi najbolj sprostimo in si upamo pokazati, kaj čutimo in kaj se v nas dogaja. Trenutno nas preveva mešanica občutij – na trenutke olajšanje in veselje, ker smo kot družina lahko več skupaj, na trenutke strah in panika, ker ne vemo, od kje prihaja grožnja in koliko časa bo trajala, na trenutke povsem normalna napetost, ki se zgodi v vsaki skupini ali družini, ki je več časa skupaj na istem mestu. Vzemimo vsak dan posebej, priznajmo sebi in drug drugemu, kaj se dogaja v nas. ISKREN POGOVOR in POTRPEŽLJIVA BESEDA lahko delata čudeže. Odrasli prevzemimo ODGOVORNOST ZA SVOJA ČUTENJA IN VEDENJA in pomagajmo vzpostavljati v družini vzdušje iskrenosti in sproščenosti.
Sabina Dogenik, univ. dipl. soc. ped.
JE PRIJAZNOST TUDI NA URNIKU?
V času bolj intenzivnega bivanja doma ko so šole zaradi soočanja z novim virusom zaprte, je bivanje z otroki doma lahko zelo lepa in prijetna izkušnja.
Končno zajtrk v miru, nobenega hitenja, dovolj časa za igro in sprehode v naravo…
Hm, idealna slika bi bila taka, če se ne bi že sredi zajtrka spričkali, kateri program bomo danes gledali, 5-letnik še predno pospravimo krušne drobtine, že vleče nase teniske in je v nizkem štartu za pobeg ven, najstnik se je zavlekel na telefon in se prepira, da danes za šolo pa že ne bo delal!!!
Krasno, včasih vzdušje popolne anarhije…
In kako pomagati?
Včasih si je smiselno narediti urnik.
Družine smo si različne. Posamezniki v družini smo si različni. Starost naših otrok je različna in s tem tudi njihove želje in potrebe. Včasih se težko uskladimo in vedno se zgodi, da se kdo čuti prikrajšanega.
Že zaradi naših različnosti se je smiselno zjutraj usesti in si povedati svoje želje in predstave o dnevu, ki je pred nami. Če naša pričakovanja uspemo spraviti še na papir in čisto na kratko zapisati približen potek dneva, ki je pred nami, se lahko na ta način izognemo mnogim konfliktom in slabim občutkom.
Če otrok npr. ve, da bomo šli ven PO kosilu, bo ta čas lažje počakal in se zamotil s čim drugim. Če ga le odganjamo in mu govorimo: »Ne še zdaj« ali »Ne vem še, počakaj!«, to v njem sproži negotovost in napetost. OTROCI SO ZMOŽNI POČAKATI, če jim le damo varne in trdne okvire, da vedo, KAJ IN KDAJ BODO PRIČAKALI željeno dejavnost.
Ker naši šolarji v tem obdobju niso na počitnicah in šolsko delo opravljajo tudi doma, je zelo smiselno, da se že zjutraj z njimi dogovorimo, kdaj bodo to delo tudi opravili. Dogovorjeni urnik naj bo enostaven in smiseln. Če se odločimo, da ga bomo oblikovali, se ga poskusimo tudi držati.
Urnik oblikujmo, če čutimo, da bo v našo družino lahko prinesel več miru in reda in če tovrstna oblika ustreza tudi nam, staršem. Če smo sami naravnavi, da se lažje znajdemo brez urnika, bomo zagotovo s svojo starševsko avtoriteto in trdnostjo zmogli vnesti red in mir v družinsko življenje tudi brez urnika.
Pri oblikovanju družinskega urnika smo v teh dneh lahko tudi malo hudomušni. Ko smo ga oblikovali pri nas doma, je hči navihano vprašala: »A za prijaznost bo tudi prostor na urniku?« Naj se le najde, drage družine! In še obilo časa za smeh, potrpežljivost in tople objeme!
Sabina Dogenik, univ. dipl. soc. ped.
Posvetovalnica za učence in starše Novo mesto www.posvetovalnica.si
