Pri zadnji uri angleščini na žalost smo izvedeli, da doma en teden bomo ostali.
Domov smo šli in bili osupli.
Ko doma smo bili so nas starši na spletno učilnico prijavili in se za glave držali.
S torkom ali s sredo začeli delati smo in bilo je grozno.
Prvi teden doma smo na Kitajce kričali, drugi teden pa jokali od utrujenosti češ koliko za narediti je.
A zvečer pred televizijo vsi osupli zaslišimo, da se bo tole z šolo na domu malo zavleklo.
Ko privadili smo se vse je dobro šlo, na Kitajce več ne kričimo a od prijateljev izvemo, da se bo še malo zavleklo.
A zdaj, ko navajeni smo vsi nam vse lepo po maslu drsi zato le ostanimo doma, da se ta epidemija ne bo še malo zavlekla.

Marcel Dežman, 6.a